Ste kdaj pomislili na to, kakšni so bili otroški vozički v času vaših babic? Ne, niso bili tako okretni in pisani kot današnji, pravzaprav so bili videti celo nekoliko nerodno. A nič ne de – glavno, da so služili svojemu namenu. Če ste v pričakovanju in želite videti, ali imajo stari otroški vozički res takšen čar, kot so mnogi prepričani, če res dišijo po starih časih in vas nostalgično vrnejo v leta, ko smo bili otroci zadovoljni s pestjo suhih hrušk, ne pa le z najboljšo belgijsko čokolado, potem vam priporočamo ogled Muzeja novejše zgodovine v Celju. V muzeju, katerega del je tudi otroški muzej Hermanov brlog, vas namreč čakajo otroški vozički, ki vam bodo vzeli sapo. Rustikalni, a tako ljubki, da se boste takoj vprašali, zakaj je treba danes okrog vozičkov tako »komplicirati«. Ja, to so otroški vozički, v katerih so rasli otroci, ki niso imeli vsega, temveč so se znali veseliti malih radosti. Otroci, ki so rasli v časih, ko so bile družine tesneje povezane, ko starši niso bili cel dan v službi, in ko mame enoletnikov niso delale načrtov, kje bo študiral njihov otrok.
Muzej novejše zgodovine je odličen kraj, da si rečete, da so dragi, moderni in tehnološko izpopolnjeni otroški vozički potrata, ki ne zagotavlja srečnih otrok. So zgolj prvi korak dojenčka v družbo, ki temelji na vidnem, namesto na čutnem. Na dragem in prestižnem, namesto uporabnem, potrebnem in smiselnem. In morda je to tudi kraj, kjer se boste odločili za manj prestižen in cenejši voziček, ter preostanek denarja raje shranili za kaj pomembnejšega – za nekaj, kar si bo lahko skupaj privoščila cela družina, ter tako otroku zagotovila srečo s tistim, kar danes najmlajšim najbolj primanjkuje: kakovostno preživetim skupnim časom.
Preberite si tudi tale članek o otroških vozičkih.